UŽIVANJE HEROINA KOT RITUAL (Avtoetnografski esej o kranjski heroinski sceni) A. Ž. [2010] 2016

Uživanje drog oziroma psihotropnih substanc je pojav, ki spremlja človeka skozi vso njegovo kulturno zgodovino. Moderno uživanje drog se pojavi ob koncu 18. in v začetku 19. st. v velemestih Evrope in novonastalih ZDA. Širše razsežnosti dobi v prvi polovici 20. stoletja. Tedaj  in še zlasti v 60-ih letih 20 .st. se izoblikuje tudi lik uživalca džankija, kakršen nam je znan iz pouličnih prizorov (tako tipov kot stereotipov), pa tudi iz literature: William S. Borroughs je temu tipu uživanja postavil arhetipski spomenik v svojih romanih.

Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da je dobršen del intelektualcev in umetnikov, ki so soustvarjali moderno in postmoderno kulturo, imel izkušnje z uživanjem različnih drog, marsikateri med njimi so tudi živeli in ustvarjali kot zasvojeni uživalci. Naj naštejem nekaj bolj znanih: Samuel Tylor Coleridge, Thomas DeQuincey, William Baudelaire, Charles Dickens, Arthur Conan Doyle, Sigmund Freud, Aleister Crowley, Anais Nin, Aldous Huxley, William S. Borroughs, Jack Keruac, Ken Kasey, Timothy Leary itd. Med Slovenci je po uživanju drog (in težki zasvojenosti) verjetno najbolj znan dramatik Slavko Grum. Mnogi od naštetih so o svojih izkušnjah tudi reflektivno pisali.

Tako kot se med seboj po kratkoročnih in dolgoročnih učinkih uživanja razlikujejo droge same, se razlikujejo tudi tipi uživanja drog. Uživanje drog (še posebej v stilu džankijevskega uživanja) je kulturno dejstvo s specifičnimi kulturnimi karakteristikami. Nikakor ni brezpogojno nujno, da uživanje drog  vodi v splošni telesni, duševni in duhovni propad. Mnoge od zgoraj navedenih osebnosti so droge (tudi heroin) uživala desetletja dolgo in kljub temu ostala telesno zdrava, umsko čila in predvsem notranje svobodna.

Eno pa je gotovo: prepričan sem, da skorajda ni večje stigme (z izjemo morda okužbe z virusom HIV oziroma AIDS-a) kot je intravenozno uživanje drog. Stigma se kaže na toliko različnih načinov, da jih je težko našteti. Ti načini variirajo od zelo prefinjenih do skrajno grobih. Vsakdo, ki je imel oziroma ima daljšo izkušnjo z uživanjem oziroma odvisnostjo, pozna odnos določenega dela zdravnikov do uživalcev; o tem odnosu (ki sicer ni odnos vseh zdravnikov) priča že samo dejstvo, da se metadon podeljuje v specifičnih ambulantah, ki so pogosto središča scene in mesta džankizacije (=kulturni in psihosocialni proces postajanja džankija). Metadon se npr. podeljuje skozi režo pod neprebojnim steklom in pod strogim nadzorstvom, s čimer je že a priori zabrisana meja med bolnikom in kriminalcem, namesto da bi se vsaj pri t. i. stabilnih uživalcih lahko dobil na normalen zdravniški recept za daljše časovno obdobje, kar bi v veliki meri odstranilo stigmo in uživalcu (ali džankiju) omogočilo veliko večjo svobodo in človeško dostojanstvo. Stigma je prav tako navzoča v delovnem procesu: z redkimi izjemami velja dejstvo, da delodajalec nikakor ne sme izvedeti za terapijo z metadonom, kajti poleg črne pike in možnih sankcij je tudi možnost odpusta veliko večja. Med grobe oblike stigmatiziranja pa sodijo pogoste opazke in žaljivke, ki letijo na uživalce s strani ostalih »normalnih« prebivalcev mest (včasih tudi uradnih oseb, npr. policije), ki jih mora uživalec hočeš nočeš tiho prenašati.

Uživanje drog v slovenskem prostoru kot tudi nasploh je zastopano skoraj izključno s strani strokovnjakov neuživalcev: predstavnikov medicine, prava, organov pregona, medijev in nekaterih družboslovcev. Če v slovenskem diskurzu o drogah že govori ali piše uživalec, mora to biti izključno a.) nekdanji uživalec; biti mora b.) zdravljen oziroma »ozdravljen«; in c.) pisati mora iz vidika »iz teme v luč«. Vse knjige te vrste, pisane  s strani nekdanjih uživalcev imajo enako temeljno strukturo, ki je naslednja: uživanje drog kot temna faza zablode, potem mukotrpno zdravljenje/odvajanje kot cena svobode, in naposled težko priborjena svoboda. Slovenska družba je dovolj zrela za odkrito prvoosebno pisanje o spolnosti in ima svojega Henrya Millerja v Vitomilu Zupanu, za njim so tematiko obravnavali mnogi drugi avtorji in avtorice. Manj pa je zrela za pisanje o drogi, ki bi droge ne opisovalo skozi moralistični podton in metaforo iz teme v luč.

Z esejem (najprej objavljen v antropološki reviji Kula, tematska številka Droge; objavljen tudi na spletni strani Stigme) želim vsaj nekoliko načeti skoraj popoln monopol, ki ga imajo nad diskurzom o drogah neuživalci. Uživanja drog ne opravičujem, želim pa povedati, da je življenje z odvisnostjo predvsem bivanjska situacija (povedano po Sartrovo) in da je uživalec kljub morebitni zasužnjenosti telesa lahko zelo svobodno in tudi zelo dostojanstveno bitje.

Uživanje heroina kot ritual